Ko umetna inteligenca spreminja temelje javne uprave in
nacionalne odpornosti, suverenosti ne moremo več razumeti kot izolacije, temveč
kot demokratično upravljanje medsebojne soodvisnosti.
Digitalna veleposlaništva lahko postanejo eden pomembnejših instrumentov odpornosti države v dobi umetne inteligence. Čeprav se pojem še vedno razvija, odpira eno ključnih vprašanj sodobne državnosti: kako lahko država ohrani pravno, institucionalno in operativno kontinuiteto, kadar so njene temeljne funkcije vse bolj odvisne od digitalne infrastrukture, podatkov, računske moči, oblaka in sistemov umetne inteligence.
V tradicionalnem razumevanju države je suverenost tesno povezana z ozemljem, prebivalci in pravnim redom. Država izvršuje oblast znotraj svojih meja; njene ključne institucije so fizično umeščene na njenem ozemlje in kontinuiteta oblasti je razumljena predvsem kot vprašanje ustavnega reda, politične stabilnosti in nadzora nad teritorijem.
Digitalna preobrazba tega razumevanja ne odpravlja, ga pa pomembno dopolnjuje.
Sodobna država ne temelji več samo klasičnem trikotniku ozemlje – prebivalci - pravo. Sodobne države de facto vse bolj vzdržujejo podatkovni registri, sistemi digitalne identitete, varne komunikacije, plačilni sistemi, upravne evidence, platforme za javne storitve, oblačna infrastruktura, kibernetska varnost in, vse bolj, zmogljivosti umetne inteligence. Če ti sistemi odpovejo, posledica ni zgolj motnja v zagotavljanju storitev; ogrožena je sposobnost države, da deluje, odloča, komunicira in zagotavlja pravno varnost.
Prav v tem kontekstu je treba razumeti tudi pojem digitalnih veleposlaništev.
Od podatkovnega veleposlaništva do digitalne ambasade
Ideja je relativno nova. Njena najpomembnejša praktična predhodnica je estonski model podatkovnega veleposlaništva (Data Embassy), razvit po kibernetskih napadih na Estonijo leta 2007 in v okviru širšega estonskega pristopa k digitalni državi. Estonija je skupaj z Luksemburgom razvila ureditev, po kateri se ključni državni podatki in informacijski sistemi hranijo oziroma zrcalijo v visoko varovanem podatkovnem centru zunaj estonskega ozemlja. Sporazum med Estonijo in Luksemburgom in je postal ena najbolj prepoznavnih zgodnjih pravno-tehničnih ureditev za digitalno kontinuiteto države.
Temeljna inovacija tega modela ni bila zgolj tehnična; ni šlo zgolj za varnostno kopijo podatkov v drugi državi, pač pa za pravno in politično zasnovo, ki je digitalno kontinuiteto države začela obravnavati kot vprašanje suverenosti. Če so podatkovni registri, digitalna identiteta in upravni sistemi bistveni za delovanje države, morajo biti zaščiteni tudi pred tveganji, ki lahko prizadenejo domače ozemlje: vojno, okupacijo, obsežnim kibernetskim napadom, sabotažo, naravno nesrečo ali drugimi krizami.
V tem smislu estonski model podatkovnega veleposlaništva pomenil pomemben premik v razumevanju digitalne državnosti: institucionalna kontinuiteta v digitalni dobi ni več odvisna le od fizičnih institucij, temveč tudi od varnosti, razpoložljivosti in pravne zaščite njenih digitalnih sistemov.
Današnja razprava pa gre še dlje. Nedavni članek Tony Blair Institute for Global Change, Digital Embassies and AI Sovereignty: Building Resilient States Beyond Borders, pojem digitalnih veleposlaništev razširi iz razmeroma ozkega vprašanja varne hrambe podatkov v širši koncept državne odpornosti, operativne kontinuitete in dostopa do strateških digitalnih zmogljivosti v dobi umetne inteligence.
Digitalno veleposlaništvo v tem širšem pomenu ni več samo »rezervna lokacija« za državne podatke. Postaja možen institucionalni, pravni in tehnični okvir za zagotavljanje ključnih državnih funkcij onkraj nacionalnega ozemlja. Vključuje lahko hrambo podatkov, zrcaljenje kritičnih sistemov, možnost ponovne vzpostavitve storitev, varne komunikacije, uporabo zaupanja vrednega oblaka, dostop do računske moči in potencialno tudi podporo za sisteme umetne inteligence.
Glede na razvoj ideja digitalnega veleposlaništva
predstavlja razširitev in nadgradnjo koncepta podatkovnega veleposlaništva, t.i.
Data Embassy. Ta se praviloma nanaša predvsem na varno, pravno zaščiteno in
tehnično zanesljivo hrambo oziroma zrcaljenje ključnih državnih podatkov v
drugi jurisdikciji. Digital Embassy pa je širši koncept, ki lahko poleg
podatkov vključuje tudi delovanje storitev, oblačno infrastrukturo, operativno
kontinuiteto, računske zmogljivosti in v prihodnje tudi UI infrastrukturo. Prav
ta širši premik je posebej pomemben za razpravo o suverenosti umetne
inteligence.
Karibska razsežnost: ko digitalna odpornost postane vprašanje preživetja države
Zanimivo je, da se ideja podatkovnih oziroma digitalnih veleposlaništev ne razvija več samo v evropskem prostoru. V zadnjem času je posebej izrazita tudi v regiji Latinske Amerike in Karibov, zlasti v karibskem kontekstu. Tam je izhodišče nekoliko drugačno kot v evropskih razpravah o strateški avtonomiji, tehnološki odvisnosti in UI suverenosti; v ospredju so predvsem digitalna odpornost, kontinuiteta države, kibernetska varnost, podnebna ranljivost, naravne nesreče, majhnost otoških držav in omejena domača kritična infrastruktura.
Ekonomska komisija Združenih narodov za Latinsko Ameriko in Karibe (ECLAC/CEPAL) je leta 2025 objavila študijo Data embassies: an innovative approach to strengthening digital resilience in the Caribbean, ki podatkovna veleposlaništva obravnava kot inovativen instrument za krepitev digitalne odpornosti Karibov. Študija izhaja iz estonskega modela, vendar ga prilagaja posebnostim karibskega prostora: majhnim državam, visoki izpostavljenosti orkanom in drugim naravnim nesrečam, omejenim infrastrukturnim zmogljivostim, potrebi po regionalnem sodelovanju ter nujnosti usklajevanja pravil o varstvu podatkov, kibernetski varnosti in čezmejnem gostovanju kritičnih informacijskih sistemov.
V karibskem kontekstu podatkovna veleposlaništva niso obravnavana kot prestižen tehnološki projekt ali kot del abstraktne razprave o digitalni suverenosti; razumljena so kot praktičen mehanizem za zmanjševanje eksistencialne ranljivosti držav, katerih fizična infrastruktura je lahko neposredno prizadeta zaradi podnebnih tveganj, naravnih nesreč ali infrastrukturnih motenj. Pri majhnih otoških državah vprašanje, kje in kako so hranjeni ključni državni podatki, ni samo vprašanje učinkovitosti. Je vprašanje kontinuitete države.
V tej luči je posebej zanimiv tudi razvoj regionalnega pristopa. Caribbean Telecommunications Union je v okviru razprav o digitalni transformaciji predstavila možnost uporabe visoko zanesljivega podatkovnega centra kot regionalnega podatkovnega veleposlaništva. Takšen model bi lahko državam omogočil, da ne gradijo vsaka svoje celotne infrastrukture, temveč delijo zaupanja vredne regionalne zmogljivosti pod dogovorjenimi pravnimi, tehničnimi in varnostnimi pogoji.
Še pomembnejši je politični razvoj. ECLAC je poročal o razpravah karibskih držav o podatkovnih veleposlaništvih kot rešitvi za digitalno odpornost ter o Deklaraciji iz Belize Cityja, ki predstavlja prvi multilateralni politični dokument o podatkovnih veleposlaništvih in nakazuje tudi možen prihodnji razvoj: digitalna veleposlaništva postajajo del regionalnega političnega razmisleka o tem, kako lahko majhne države v digitalni dobi zavarujejo svojo kontinuiteto, suverenost in sposobnost delovanja.
Karibska razsežnost je za širšo razpravo izjemno dragocena. Estonski model je pokazal, da je mogoče digitalno kontinuiteto države pravno in tehnično zasnovati onkraj ozemlja, karibska razprava pa jo postavlja v oprijemljiv in neposreden okvir neizogibne nuje. Medtem ko v Evropi digitalna suverenost pogosto nastopa kot vprašanje strateške avtonomije, se v Karibih razkriva tudi kot občutljivo vprašanje odpornosti, preživetja in sposobnosti, da ostane država ostane državna tudi takrat, ko je njena fizična infrastruktura ogrožena.
Digitalno veleposlaništvo v odnosu do suverenosti umetne inteligence
Suverenost umetne inteligence je pogosto razumljena preozko; zreducira se na vprašanje, ali ima država svoj veliki jezikovni model, svoj podatkovni center ali svoje grafične procesorje. Kar je seveda pomembno – ne pa tudi zadostno.
Suverenost umetne inteligence se nanaša na vprašanje, ki ga pravna teorija države pozna že dolgo: sposobnost imeti najvišjo oblast. V tem smislu seveda presega samo vprašanje modelov. Je vprašanje celotnega ekosistema, ki omogoča razvoj, uporabo in nadzor umetne inteligence: podatkov, računske infrastrukture, oblaka, kibernetske varnosti, standardov, znanja, raziskovalnih zmogljivosti, javnega nadzora, pravne odgovornosti in demokratične legitimnosti.
V tem pogledu je umetna inteligenca posebej zahtevna tehnologija. Napredni modeli zahtevajo velike količine podatkov, obsežno računsko moč, stabilno energetsko infrastrukturo, visoko specializirano znanje in kompleksne dobavne verige. Računske zmogljivosti so vse bolj koncentrirane. Oblačno infrastrukturo upravlja omejeno število globalnih ponudnikov. Temeljni modeli nastajajo v izrazito asimetričnih tehnoloških in geopolitičnih razmerjih. Večina držav zato ne more realno pričakovati popolne tehnološke samozadostnosti.
To še posebej velja za manjše in srednje velike države.
Toda sklep, da je zato suverenost za slednje nedosegljiva (ali nepomembna), bi bil napačen. Prej nasprotno.
Prav zaradi neizogibnih odvisnosti je vprašanje suverenosti za manjše države še pomembnejše; ključno ni, ali bo država (ne)odvisna od drugih, ker to v določeni meri vselej bo. Ključno je, ali bo znala te odvisnosti razumeti, razvrstiti, omejiti, pravno urediti in demokratično nadzorovati.
Suverenost v dobi umetne inteligence zato ni izolacija. Ni tehnološka avtarkija. Je sposobnost upravljanja medodvisnosti, ne da bi ta postala politična ranljivost.
Digitalna veleposlaništva kot instrument upravljane medodvisnosti
Prav tu postane koncept digitalnih veleposlaništev strateško zanimiv. Če so ustrezno zasnovana, lahko ponudijo način, kako povezati odpornost s suverenostjo. Državi lahko omogočijo, da se opre na zaupanja vredne partnerje, ne da bi pri tem izgubila nadzor nad ključnimi javnimi funkcijami.
V strokovnem smislu lahko digitalna veleposlaništva razumemo kot plast v širši arhitekturi digitalne odpornosti. Arhitekturo je mogoče v grobem zasnovati na več ravneh:
- Varovanje oziroma ohranitev podatkov. Gre za vprašanje, ali so ključni registri, dokumenti, pravni zapisi in upravne evidence zaščiteni pred izgubo ali uničenjem.
- Tehnična kontinuiteta. Gre za vprašanje, ali je mogoče kritične sisteme po večji motnji ponovno vzpostaviti, tudi če domača infrastruktura začasno ni dostopna ali ni varna.
- Operativna kontinuiteta. Gre za sposobnost države, da tudi v krizi še naprej opravlja bistvene funkcije: komunicira z državljani, izplačuje obveznosti, izdaja dokumente, vodi registre, zagotavlja javne storitve in izvaja pravne pristojnosti.
- Dostop do strateških zmogljivosti. V dobi umetne inteligence to pomeni tudi vprašanje dostopa do zaupanja vredne računske infrastrukture, oblačnih storitev, varnih podatkovnih okolij in potencialno AI zmogljivosti, ki jih država ne more v celoti zagotoviti sama.
Obenem digitalno veleposlaništvo tudi ne sme postati evfemizem za zunanje izvajanje suverenosti: ne sme pomeniti zgolj prenosa občutljivih javnih sistemov v tuje oblake brez jasnih pravil, nadzora in odgovornosti, in prav tako ne sme postati kulisa za politični nadzor, čeprav je temu blizu že po sami vsebini vprašanja. Katere državne funkcije so namreč tako bistvene, da morajo ostati pod neposrednim nacionalnim nadzorom? Presoja ni nujno politično nevtralna.
Kaj mora ostati neprenosljivo
Preden država zunanjim partnerjem zaupa katerokoli kritično digitalno zmogljivost, mora jasno opredeliti, kaj je neprenosljivo. Vprašanje ni zgolj tehnično - je ustavno, varnostno, upravnopravno in demokratično.
Med funkcije in elemente, ki zahtevajo posebno skrb, sodijo zlasti digitalna identiteta, kriptografski ključi, dostopne pravice, revizijske sledi, občutljivi javni registri, pravila odločanja, pravna oblast, nadzorni mehanizmi in odgovornost za posledice uporabe sistemov.
Infrastruktura je lahko razpršena. Odgovornost ne sme biti.
Za uporabo umetne inteligence v javnem sektorju je to še posebej pomembno. Država se lahko opre na zunanjo infrastrukturo, zaupanja vredne oblačne storitve ali zavezniške računske zmogljivosti, vendar mora ohraniti sposobnost določanja pravnih pogojev, etičnih omejitev in javnih namenov, pod katerimi se sistemi umetne inteligence uporabljajo.
Zagotoviti mora, da ključne javne odločitve ostanejo odgovorne, preverljive, izpodbojne in skladne z ustavnimi načeli. Vedeti mora, kdo ima dostop do podatkov, katero pravo se uporablja, katere varovalke obstajajo, kako se izvajajo nadzor, revizija in sledljivost ter katera pravna sredstva so posameznikom na voljo.
Ta poudarek je skladen tudi s širšimi mednarodnimi pristopi k odgovornemu upravljanju umetne inteligence. UNESCO Priporočilo o etiki umetne inteligence, ki so ga države članice sprejele že leta 2021, poudarja človekove pravice, transparentnost, človeški nadzor, odgovornost, varstvo podatkov, pravičnost in vključujoče upravljanje kot bistvene elemente zaupanja vredne umetne inteligence. Za državo to pomeni, da tehnoloških odločitev ne more obravnavati ločeno od pravnih in demokratičnih jamstev.
Evropska dimenzija
Digitalna veleposlaništva so zanimiva tudi v evropskem kontekstu. Evropske razprave o digitalni in UI suverenosti pogosto nihajo med dvema skrajnostma. Na eni strani je ambicija zgraditi močnejše evropske zmogljivosti na področju polprevodnikov, oblaka, podatkovnih prostorov, visokozmogljivega računalništva, odprtokodnih rešitev in umetne inteligence. Na drugi strani je realnost, da nobena evropska država sama, morda pa niti Evropa kot celota v kratkem času, ne more v celoti ponoviti tehnološkega sklada, ki ga danes obvladujejo največje globalne tehnološke sile.
Prav v ta prostor se umešča tudi novi Evropski sveženj za tehnološko suverenost (EU Tech Sovereignty Package), ki ga je Evropska komisija predstavila junija 2026. Paket potrjuje, da tehnološka suverenost postaja eno osrednjih vprašanj evropske konkurenčnosti, varnosti in strateške avtonomije. Njegov namen ni zgolj zmanjševanje odvisnosti od neevropskih ponudnikov, temveč krepitev evropske sposobnosti, da razvija, uporablja in nadzoruje ključne digitalne tehnologije skladno z lastnimi pravili, vrednotami in javnim interesom.
Vsebinski poudarki paketa so zato zelo relevantni tudi za razpravo o digitalnih veleposlaništvih. Evropska komisija jih umešča v širšo arhitekturo tehnološke suverenosti: od polprevodnikov in oblačne infrastrukture do umetne inteligence in odprtokodnih ekosistemov. Posebej pomembna je tudi razprava o suverenem oblaku in strateškem javnem naročanju, saj odpira vprašanje, pod katerimi pogoji lahko javni sektor uporablja čezmejne digitalne storitve, ne da bi pri tem izgubil nadzor nad podatki, delovanjem sistemov, dostopnimi pravicami, pravno skladnostjo in operativno kontinuiteto.
Odgovor ne more biti resignacija. A prav tako ne more biti naivna samozadostnost.
Zrelejši pristop k suverenosti umetne inteligence bi moral razlikovati med tem, kaj je treba zgraditi doma, kaj je smiselno razvijati na evropski ravni, kaj je mogoče deliti z zaupanja vrednimi partnerji in kaj je mogoče pod strogimi pogoji pridobiti na trgu. Digitalna veleposlaništva sodijo v to širšo strateško arhitekturo. Niso nadomestilo za domače zmogljivosti. So dodatna plast odpornosti.
Pri tem je ključno, da digitalna suverenost ne pomeni zapiranja. Pomeni sposobnost države in demokratične skupnosti, da ohrani strateško delovanje tudi takrat, ko uporablja infrastrukturo, storitve ali zmogljivosti, ki so čezmejne. Pomeni pravno jasnost, institucionalni nadzor, tehnično preverljivost, operativno zanesljivost in politično odgovornost.
V tem smislu novi evropski paket za tehnološko suverenost in razprava o digitalnih veleposlaništvih kažeta v isto smer. Evropa ne išče izolacije, temveč sposobnost, da svoje medodvisnosti uredi tako, da ne postanejo vir strateške ranljivosti. Suverenost v digitalni in UI dobi zato ni stanje popolne neodvisnosti, temveč sposobnost demokratično urejenega, pravno zaščitenega in tehnično preverljivega delovanja v povezanem svetu.
Pomen za Slovenijo
Za Slovenijo je ta razprava posebej relevantna.
Kot majhna, visoko povezana in digitalno ambiciozna država Slovenija ne more in ne sme stremeti k popolni tehnološki samozadostnosti, mora pa imeti jasen pregled nad svojimi kritičnimi digitalnimi funkcijami, strateškimi odvisnostmi in dolgoročnim javnim interesom.
To pomeni vsaj štiri naloge:
- Prvič, jasno razvrstitev kritičnih podatkov, sistemov in storitev glede na njihov pomen za delovanje države. Vsi podatki niso enako občutljivi in vse storitve niso enako kritične. Toda za tiste, ki so ključne za pravno in institucionalno kontinuiteto države, morajo veljati posebej strogi standardi varnosti, dostopnosti, sledljivosti in nadzora.
- Drugič, krepitev nacionalnih zmogljivosti tam, kjer je to nujno. Sem sodijo znanje, kibernetska varnost, pravna in etična presoja, osnovna digitalna infrastruktura, varno upravljanje identitet in sposobnost države, da razume ter nadzoruje tehnologije, ki jih uporablja.
- Tretjič, dejavno umeščanje v evropske infrastrukturne in podatkovne ekosisteme. Pri vprašanjih, kjer je pomemben obseg, denimo visokozmogljivo računalništvo, podatkovni prostori, skupna infrastruktura za umetno inteligenco ali razvoj odprtih in zaupanja vrednih rešitev, je evropsko sodelovanje nujno.
- Četrtič, razvoj zaupanja vrednih mednarodnih ureditev za digitalno odpornost. Tu se odpre tudi prostor za razmislek o digitalnih veleposlaništvih oziroma sorodnih modelih čezmejne kontinuitete, ki bi lahko v prihodnosti dopolnili domačo in evropsko infrastrukturo.
Tudi karibska izkušnja je lahko za Slovenijo pri tem poučna. Majhne države o suverenosti ne morejo razmišljati samo v kategorijah lastništva infrastrukture. Razmišljati morajo tudi v kategorijah odpornosti, zavezništev, pravnih jamstev, krizne kontinuitete in regionalnega oziroma mednarodnega sodelovanja.
Za Slovenijo zato vprašanje ni, ali naj se zapre vase ali v celoti prepusti globalnim ponudnikom. Pravo vprašanje je, kako zgraditi takšno arhitekturo suverenosti, ki bo združevala domače zmogljivosti, evropsko sodelovanje in skrbno izbrane zaupanja vredne povezave onkraj meja.
Nova državnost v digitalni dobi
Digitalna veleposlaništva ponujajo več kot tehnično rešitev - vabijo nas k širšemu premisleku o prihodnosti državnosti.
Država prihodnosti bo ostala teritorialna. Še naprej bo utemeljena v ustavni ureditvi, demokratični legitimnosti in javni odgovornosti. Toda hkrati bo tudi digitalna, razpršena in odvisna od infrastrukture, ki se ne bo vedno ujemala z nacionalnimi mejami.
Naloga, ki je pred nami, je zagotoviti, da ta nova digitalna država ostane odporna, ne da bi postala nepregledna; povezana, ne da bi postala ranljiva; in tehnološko sposobna, ne da bi izgubila demokratični nadzor.
To utegne biti eden ključnih izzivov suverenosti umetne inteligence.
Digitalna veleposlaništva pa lahko postanejo eden od instrumentov, s katerimi se bodo države naučile ta izziv nasloviti.
***
Tony Blair Institute for Global Change: Digital Embassies and AI Sovereignty: Building Resilient States Beyond Borders. Tony Blair Institute for Global Change (2026). https://institute.global/insights/tech-and-digitalisation/digital-embassies-and-ai-sovereignty-building-resilient-states-beyond-borders. (26. 6. 2026)
Greene, T., Herakleous, D.: Data Embassies: An Innovative Approach to Strengthening Digital Resilience in the Caribbean. Project Documents, LC/TS.2025/99. Economic Commission for Latin America and the Caribbean (ECLAC/CEPAL), Santiago (2025). https://www.cepal.org/en/publications/84445-data-embassies-innovative-approach-strengthening-digital-resilience-caribbean. (26. 6. 2026)
Economic Commission for Latin America and the Caribbean (ECLAC/CEPAL): Caribbean Countries Milestone Discussions on Data Embassies as a Digital Resilience Solution within the Caribbean. ECLAC/CEPAL (2026). https://www.cepal.org/en/notes/caribbean-countries-milestone-discussions-data-embassies-digital-resilience-solution-within. (26. 6. 2026)
Caribbean Telecommunications Union: Adopting a Tier 4 Modular Data Center as a Regional Data Embassy. Caribbean Telecommunications Union (2024). https://ctu.int/wp-content/uploads/2024/05/Adoption-of-T4-Modular-Data-Center-as-Regional-Data-Embassy_School-of-DTI-Presentation80.pdf. (26. 6. 2026)
e-Estonia: Data Embassy. e-Estonia (n.d.). https://e-estonia.com/solutions/e-governance/data-embassy/. (26. 6. 2026)
Republic of Estonia, Grand Duchy of Luxembourg: Agreement between the Republic of Estonia and the Grand Duchy of Luxembourg on the Hosting of Data and Information Systems. Signed 20 June 2017. https://www.valitsus.ee/en/news/estonia-establish-worlds-first-data-embassy-luxembourg. (26. 6. 2026)
UNESCO: Recommendation on the Ethics of Artificial Intelligence. UNESCO, Paris (2021). https://www.unesco.org/en/articles/recommendation-ethics-artificial-intelligence. (26. 6. 2026)
European Commission: Strengthening Europe’s Tech Sovereignty. European Commission, Brussels (3 June 2026). https://commission.europa.eu/news-and-media/news/strengthening-europes-tech-sovereignty-2026-06-03_en. (26. 6. 2026)