Z objavo sklica na prvi harmonizirani standard je evropska regulacija umetne inteligence dobila pomembno tehnično oporo za izvajanje v praksi. Toda uredba je le vidni del precej kompleksnejšega pravnega okvira. Analiza razkriva 56 instrumentov in pravnih pooblastil ter osem nalog oziroma možnosti za države članice. Od njihove vsebine, medsebojne usklajenosti in pravočasne priprave bo pomembno odvisno, ali bo Akt o UI zaživel kot učinkovit okvir za razvoj zaupanja vredne umetne inteligence ali predvsem kot dodatna administrativna obremenitev.
Standard EN 18286:2026 je namenjen izpolnjevanju zahtev glede sistema upravljanja kakovosti pri visokotveganih sistemih umetne inteligence (UI). Njegova posebnost ni zgolj v tem, da določa tehnične in organizacijske postopke. Z objavo sklica v Uradnem listu Evropske unije je postal tudi pravno pomemben instrument: ponudnikom, ki ga uporabljajo, omogoča domnevo o skladnosti z zahtevami 17. člena Akta o UI, ki jih standard pokriva.
Na videz gre za razmeroma tehnično novico. V resnici pa pomeni pomemben mejnik v razvoju evropske regulacije umetne inteligence.
Pravno načelo se je začelo pretvarjati v konkretno tehnično podlago, na katero se lahko oprejo podjetja, institucije in organi za ugotavljanje skladnosti.
In prav tu se odpira širše vprašanje.
Koliko podobnih pravnih, tehničnih in metodoloških instrumentov še predvideva evropski pravni okvir za umetno inteligenco? Kdo jih pripravlja, kakšno pravno veljavo bodo imeli in kdaj jih lahko pričakujemo?
Uredba kot izhodišče, ne kot zadnja beseda
Akt o umetni inteligenci je začel veljati 1. avgusta 2024. Kot evropska uredba je neposredno uporabljiva v državah članicah, vendar se njene posamezne določbe začnejo uporabljati postopoma.
Gre za pomembno razlikovanje. Za neposredno uporabljivost uredbe ni potreben prenos v nacionalno zakonodajo. Toda to še ne pomeni, da uredba sama določa vse postopke, metodologije in tehnične zahteve, potrebne za njeno izvajanje.
Akt o UI namreč združuje dva pristopa. Po eni strani določa pravno zavezujoče obveznosti ponudnikov, uvajalcev in drugih subjektov. Po drugi strani številne tehnične, metodološke in postopkovne podrobnosti prepušča dodatnim instrumentom.
Pri tem je bistveno razlikovati med njihovo pravno naravo.
Tabela 1: Pregled instrumentov Akta o UI
Razlike niso zgolj terminološke.
Delegirani akt lahko spremeni obseg določenih obveznosti. Smernice lahko pojasnijo, kako Komisija razume posamezno določbo, ne morejo pa same ustvarjati novih obveznosti brez podlage v pravu. Harmonizirani standard lahko pomembno olajša dokazovanje skladnosti, vendar njegova uporaba praviloma ni edini dopusten način izpolnjevanja zahtev.
Za pravno varnost je zato bistveno, da zavezanci vedo, kaj jim nalaga pravo, kaj predstavlja priporočeno prakso in kaj je zgolj eno izmed možnih orodij za dokazovanje skladnosti.
Delegirani akti: prilagajanje pravil tehnološkemu razvoju
Prva skupina dodatnih instrumentov so delegirani akti Evropske komisije.
Akt o UI Komisiji podeljuje pooblastila, da pod določenimi pogoji spremeni ali dopolni posamezne nebistvene elemente uredbe.
Ta pristop je razumljiv. Umetna inteligenca se razvija hitreje, kot običajno potekajo zakonodajni postopki, zato bi lahko povsem toga ureditev hitro zastarela.
Komisija lahko tako ob izpolnjenih zakonskih pogojih prilagodi merila za razvrščanje visokotveganih sistemov, posodobi zahteve glede tehnične dokumentacije ali spremeni merila za prepoznavanje modelov UI s sistemskim tveganjem.
Digitalni omnibus za UI je obstoječa pooblastila dopolnil z dvema novima. Prvo se nanaša na seznam kod in kategorij za priglašanje organov za ugotavljanje skladnosti, t.i. NANDO (New Approach Notified and Designated Organisations) kode. Drugo omogoča omejevanje podvajanja zahtev Akta o UI in sektorske zakonodaje EU, kadar slednja zagotavlja enakovredno ali višjo raven varstva.
Tabela 2: Pregled pooblastil za sprejetje delegiranih aktov
Vir: člen 97 Akta o UI, kakor je bil spremenjen z Digitalnim omnibusom.
Velja poudariti, da pooblastilo za sprejetje delegiranega akta še ne pomeni, da bo Komisija vsakega izmed navedenih aktov dejansko sprejela. Večina pooblastil je vezana na določene okoliščine, ugotovitve ali razvoj tehnologije.
Drugače je pri novem členu 2(13), ki Komisiji izrecno nalaga sprejetje delegiranih aktov do 2. avgusta 2027.
Z vidika pravne varnosti se tu kaže zanimiva napetost. Prilagodljivost pravil je v hitro spreminjajočem se tehnološkem okolju nedvomno prednost. Toda pogoste spremembe obsega ali pogojev uporabe pravil lahko za organizacije pomenijo tudi dodatno negotovost in stroške prilagajanja.
Izvedbeni akti: kjer pravna načela postanejo postopki
Druga skupina so izvedbeni akti.
Njihov namen je predvsem zagotoviti, da se posamezne zahteve uredbe po Evropski uniji izvajajo pod primerljivimi pogoji.
To je posebej pomembno tam, kjer bi različne nacionalne prakse lahko povzročile razdrobljenost notranjega trga ali neenotno raven varstva temeljnih pravic.
Tabela 3: Izvedbeni akti
Nekateri izvedbeni akti so že sprejeti. Tako je bila leta 2025 sprejeta Izvedbena uredba Komisije (EU) 2025/454 o ustanovitvi znanstvenega odbora neodvisnih strokovnjakov.
Pri drugih Komisija ukrepa le ob izpolnitvi določenih pogojev. Tak primer je 41. člen, ki omogoča sprejetje skupnih specifikacij, kadar harmonizirani standardi ne zagotavljajo ustrezne podlage za skladnost.
Digitalni omnibus za UI je uvedel tudi dodatne postopkovne instrumente za izvajanje razširjenih nadzornih pristojnosti Urada za UI.
Razlog je razumljiv. Če evropski pravni okvir predvideva centraliziran nadzor nad določenimi sistemi in modeli UI, mora zagotavljati tudi ustrezna procesna jamstva, preglednost postopkov in pravno varstvo nadzorovanih subjektov.
Smernice: najpomembnejši most med pravom in prakso?
Za veliko večino zavezancev bodo verjetno najbolj uporabne smernice Evropske komisije.
Njihova naloga je, da splošne pravne zahteve prevedejo v razumljive razlage, praktične primere in priporočila za izvajanje.
Člen 96 Akta o UI Komisiji nalaga pripravo smernic za več področij, od prepovedanih praks in razvrščanja sistemov do preglednosti, odgovornosti v vrednostni verigi in razmerja do druge evropske zakonodaje.
Digitalni omnibus je to določbo razširil. Med drugim izrecno vključuje obveznosti uvajalcev visokotveganih sistemov iz člena 26 ter dodatne smernice za preprečevanje podvajanja zahtev pri sistemih, povezanih z reguliranimi proizvodi.
Tabela 4: Smernice
Vir: Evropska komisija, Supporting the implementation of the AI Act with clear guidelines in konsolidirano besedilo Akta o UI.
Pri tem je potrebna pomembna opomba: nekateri dokumenti so neposredno zahtevani z uredbo, drugi pa so del širšega izvedbenega programa Komisije. Tudi izraz »v pripravi« zato ne pomeni vedno enake stopnje pravne obveznosti ali napredka.
Smernice imajo še eno posebnost. Čeprav praviloma niso pravno zavezujoče, lahko pomembno vplivajo na razumevanje obveznosti, upravno prakso in pričakovanja nadzornih organov.
Prav tu pa se pojavi zanimiva dilema. Če organizacije svoje postopke prilagodijo razlagi Komisije, ki je pozneje spremenjena, lahko nastanejo dodatni stroški in negotovost.
Potreba po sprotnem posodabljanju smernic je razumljiva. Toda regulativna prilagodljivost mora spremljati tudi zadostna predvidljivost.
Digitalni omnibus za UI: manj predpisovanja, več usmerjanja?
Ena zanimivejših sprememb, ki jih je uvedel Digitalni omnibus, zadeva 72. člen Akta o UI.
Ta določa obveznost spremljanja visokotveganih sistemov po dajanju na trg (post-market monitoring). Ponudniki morajo spremljati delovanje sistemov skozi njihov življenjski cikel in preverjati njihovo stalno skladnost z zahtevami uredbe.
Prvotno je Akt o UI predvideval sprejetje izvedbenega akta Komisije s podrobno predlogo načrta spremljanja.
Omnibus je to rešitev spremenil.
Po novi ureditvi mora Komisija do 2. septembra 2027 sprejeti smernice, vključno s predlogo načrta spremljanja po dajanju na trg.
Gre za pomembno razliko. Namesto predloge, določene z izvedbenim aktom, novi pristop predvideva več prilagodljivosti pri dokumentiranju spremljanja sistemov.
Obveznost spremljanja ostaja. Spreminja pa se način, kako Komisija podpira njeno izvajanje.
Podobno logiko lahko prepoznamo tudi pri drugih spremembah Omnibusa: povezovanje presoj, zmanjševanje podvajanja zahtev, poenostavitev dokumentacije in razvoj podpornih orodij.
V osnovi gre za razumno usmeritev. Različni sistemi UI, sektorji in organizacije se pomembno razlikujejo. Povsem enotni postopki zato niso vedno najučinkovitejši.
Vendar večja prilagodljivost pomeni tudi večjo odgovornost organizacij, da same izberejo ustrezne postopke in dokažejo njihovo učinkovitost.
Poenostavitev pravil ni nujno tudi poenostavitev odgovornosti.
Kodeksi in standardi: ko pravo sreča tehnologijo
Posebno vlogo imajo kodeksi prakse in harmonizirani standardi.
Kodeksi lahko ponudnikom in uvajalcem pomagajo razumeti, kako naj izpolnjujejo posamezne zahteve, ne da bi bilo treba za vsak primer predpisati enotno tehnično rešitev.
Julija 2025 je bil objavljen kodeks prakse za modele UI za splošne namene, junija 2026 pa kodeks prakse za preglednost vsebin, ustvarjenih z UI.
Pri slednjem sta Evropska komisija in Evropski odbor za umetno inteligenco julija 2026 ocenila, da ustrezno podpira izvajanje obveznosti iz 50. člena Akta o UI. Pomembno pa je, da podpis kodeksa sam po sebi še ne predstavlja neizpodbitnega dokaza pravne skladnosti.
Harmonizirani standardi imajo drugačno vlogo. Kadar je sklic nanje objavljen v Uradnem listu EU, lahko njihova uporaba ustvari domnevo o skladnosti z zahtevami, ki jih pokrivajo.
Tabela 5: Kodeksi in standardi
Viri: Evropska komisija, Standardisation of the AI Act in Code of Practice on Transparency of AI-generated Content.
Prav zato je oktobrska objava prvega harmoniziranega standarda tako pomembna.
EN 18286:2026 je neposredno usmerjen v zahteve Akta o UI, obenem pa zasnovan tako, da ga je mogoče povezati z obstoječimi sistemi upravljanja kakovosti, na primer ISO/IEC 42001 ali ISO 9001.
Z objavo sklica v Uradnem listu EU z Izvedbenim sklepom Komisije (EU) 2026/2274 je ponudnikom odprta konkretna pot do domneve o skladnosti z zahtevami 17. člena, ki jih standard pokriva.
Obenem ta razvoj odpira vprašanje, ki ga bo vredno spremljati: kako bodo prihodnji harmonizirani standardi obravnavali zahteve, ki niso zgolj tehnične, temveč zadevajo tudi temeljne pravice, človeški nadzor in širše družbene posledice uporabe umetne inteligence?
Standardizacija namreč ne odpravlja potrebe po vrednostnih in pravnih presojah. Pomaga pa lahko razviti postopke, s katerimi se te presoje dejansko izvajajo.
Predloge in digitalna orodja: manj administracije ali boljše odločanje?
Poleg pravnih in tehničnih instrumentov evropski okvir predvideva tudi različne obrazce, predloge, podatkovne zbirke in informacijska orodja.
Njihova vloga je predvsem zmanjšati administrativne obremenitve, izboljšati primerljivost informacij in olajšati komunikacijo med zavezanci ter pristojnimi organi.
Tabela 6: Predloge in digitalna orodja
Vir: Akt o UI, kakor je bil spremenjen z Digitalnim omnibusom. Posamezna orodja imajo različno pravno naravo; nekatere predloge so obvezne, druge predvsem podporne.
Z vidika uporabnikov je zanimivo, da bo lahko sama pravna obveznost ostala razmeroma splošna, način njenega izpolnjevanja pa bo vedno bolj podprt z digitalnimi orodji.
Dober primer je presoja vpliva na temeljne pravice.
Člen 27 Akta o UI določa, da morajo določeni uvajalci visokotveganih sistemov UI pred njihovo uporabo opraviti oceno učinka na temeljne pravice, znano pod kratico FRIA (Fundamental Rights Impact Assessment), o katerem sem že pisala tule.
Toda kako naj organizacija takšno oceno izvede? Katere informacije mora zbrati? Kako naj opredeli tveganja za različne temeljne pravice? Kako naj poveže že opravljeno oceno učinka v zvezi z varstvom osebnih podatkov z novo presojo?
Odgovor deloma ponuja že sama uredba, podrobnejšo operativno podporo pa predvideva njen peti odstavek. Ta določa, da Urad za UI pripravi predlogo vprašalnika, tudi z avtomatiziranim orodjem, ki bo uvajalcem omogočalo poenostavljeno izpolnjevanje obveznosti.
Digitalni omnibus je določbo dopolnil: predloga mora omogočati tudi uporabo relevantnih delov že izdelane ocene učinka po GDPR oziroma sklicevanje nanje.
Ta na videz majhna sprememba je lahko za organizacije zelo pomembna.
Če bo orodje kakovostno zasnovano, bi jim lahko pomagalo sistematično prepoznati prizadete temeljne pravice, oceniti tveganja, dokumentirati zaščitne ukrepe in jasno določiti odgovornost.
Če pa bo omejeno predvsem na izpolnjevanje vnaprej določenih polj, obstaja nevarnost, da se bo presoja spremenila v administrativno formalnost.
Razlika je bistvena. Prvo pomeni podporo odgovornemu odločanju. Drugo lahko vodi predvsem v formalno dokazovanje skladnosti.
Kaj vse ostaja naloga držav članic?
Evropski pravni okvir predvideva tudi pomembno vlogo držav članic.
Te morajo zagotoviti nacionalne pristojne organe, pravila o sankcijah, ustrezne nadzorne postopke in institucionalne pogoje za izvajanje uredbe.
Digitalni omnibus je podaljšal rok za vzpostavitev nacionalnih regulativnih peskovnikov za UI, ki morajo začeti delovati najpozneje 2. avgusta 2027.
Poleg tega uredba državam članicam nalaga oziroma omogoča še druge naloge.
Tabela 7: Nacionalni instrumenti
Vir: Akt o UI, kakor je bil spremenjen z Digitalnim omnibusom.
Slovenija je oktobra 2025 sprejela Zakon o izvajanju uredbe (EU) o določitvi harmoniziranih pravil o umetni inteligenci (ZIUDHPUI), ki je začel veljati 21. novembra 2025. Zakon je določil nacionalni institucionalni okvir za izvajanje in nadzor nad izvajanjem Akta o UI.
Toda učinkovito izvajanje evropske uredbe ne bo odvisno zgolj od formalne določitve pristojnih organov.
Pomembno bo tudi njihovo sodelovanje pri razlagi pravil, razvoj podpornih storitev in dostopnost strokovnega znanja.
Poseben izziv predstavlja vprašanje, kako zagotoviti pravočasne in dovolj kakovostne informacije za javne institucije, manjša podjetja in druge zavezance, ki nimajo lastnih specializiranih pravnih in tehničnih ekip.
Pri tem ne gre zgolj za pripravo dodatnih slovenskih smernic. Pomembno bo tudi pravočasno posredovanje, razlaga in praktična uporaba evropskih dokumentov, ki bodo nastajali v prihodnjih mesecih.
Kateri roki bodo posebej pomembni?
Digitalni omnibus je časovnico izvajanja Akta o UI občutno spremenil.
Pravila za visokotvegane sisteme iz Priloge III se bodo začela uporabljati 2. decembra 2027, pravila za visokotvegane sisteme, povezane z reguliranimi proizvodi, pa 2. avgusta 2028.
Poleg teh datumov je smiselno posebej spremljati tudi roke za pripravo izvedbenih instrumentov.
Tabela 8: Predvideni roki
Vir: Uradna časovnica izvajanja Akta o UI in Digitalni omnibus.
Ti roki niso povsem enakovredni. Nekateri določajo, kdaj mora biti pripravljen določen dokument, drugi pa začetek uporabe pravnih obveznosti.
Prav zato je pomembno ločeno spremljati zakonodajne roke, razvoj standardov in dejansko razpoložljivost podpornih orodij.
Obenem veliko instrumentov nima izrecno določenega datuma sprejetja. Njihova priprava je odvisna od dela Komisije, Urada za UI, evropskih organizacij za standardizacijo in drugih deležnikov.
Evropski regulativni okvir kot sistem, ki se še oblikuje
Pregled delegiranih in izvedbenih aktov, smernic, kodeksov, standardov ter digitalnih orodij razkriva tri pomembne značilnosti evropskega pristopa k regulaciji umetne inteligence.
Prva je prilagodljivost. Zakonodajalec se je odločil, da ne bo poskušal vseh podrobnosti določiti v sami uredbi. Za hitro razvijajoče se področje, kot je umetna inteligenca, je to razumljivo. Dodatni instrumenti omogočajo prilagajanje tehnološkemu razvoju, novim tveganjem in izkušnjam iz prakse.
Druga je kompleksnost. Pravila, ki so formalno zbrana v enem zakonodajnem aktu, bodo v praksi razdelana skozi številne dokumente različne pravne narave. Za zavezance to pomeni potrebo po stalnem spremljanju sprememb, razumevanju pravne hierarhije in razlikovanju med obveznostmi ter priporočili.
Tretja pa je odvisnost od kakovosti izvedbe. Tudi najbolj premišljen pravni okvir ne more doseči svojih ciljev, če organizacije nimajo potrebnega znanja, metodologij in orodij za njegovo uporabo.
Prav tu se odpira širša dilema.
Evropska unija želi z Aktom o UI hkrati zagotoviti visoko raven varovanja zdravja, varnosti in temeljnih pravic ter spodbujati inovacije in konkurenčnost gospodarstva.
To sta legitimna cilja, ki pa lahko v konkretnih primerih ustvarjata napetosti. Preobsežni in slabo usklajeni postopki lahko zavirajo uvajanje koristnih tehnologij. Po drugi strani lahko pretirano poenostavljanje oslabi učinkovito varstvo pravic in odgovornost organizacij.
Odgovor ni nujno v večji ali manjši količini pravil.
Pomembnejše je, ali so ta pravila jasna, medsebojno skladna, sorazmerna in praktično izvedljiva.
Pri tem bodo smernice, standardi in drugi izvedbeni instrumenti odigrali bistveno večjo vlogo, kot bi morda sklepali iz njihovega formalnega položaja v pravnem sistemu.
Od pravnih obveznosti do odgovornega izvajanja
Akt o umetni inteligenci je pomemben zakonodajni dosežek. Toda njegovo pravo vrednost bomo lahko presojali šele skozi način izvajanja.
Načela, kot so človeški nadzor, preglednost, nediskriminacija in odgovornost, so razmeroma prepričljiva na abstraktni ravni. Veliko zahtevneje jih je prevesti v konkretne tehnične zahteve, organizacijske postopke in preverljive zaščitne ukrepe.
Prav temu so namenjeni številni instrumenti, ki jih predvidevata Akt o UI in Digitalni omnibus.
Zato jih ne bi smeli razumeti zgolj kot dodatne dokumente, ki dopolnjujejo uredbo. So pomemben del njenega dejanskega regulativnega učinka.
Obenem njihova priprava ne sme postati razlog, da bi organizacije odgovorno uvajanje umetne inteligence odlagale do zadnjega predpisanega roka. Številna načela, na katerih temelji Akt o UI, že izhajajo iz obstoječega prava, zlasti varstva temeljnih pravic, varstva osebnih podatkov, nediskriminacije in odgovornosti javnih institucij.
Dodatni izvedbeni instrumenti naj bi njihovo uporabo izboljšali in poenotili, ne pa šele vzpostavili odgovornost za posledice uporabe tehnologije.
V prihodnjih mesecih bo zato pomembno spremljati ne le, kateri dokumenti so sprejeti, temveč tudi njihovo vsebino, praktično uporabnost in skladnost s cilji uredbe.
Akt o umetni inteligenci je določil, kaj želimo z evropsko regulacijo doseči. Smernice, standardi in drugi izvedbeni instrumenti bodo pomembno določali, kako bomo te cilje uresničili.
Od kakovosti tega procesa bo v veliki meri odvisno, ali bo evropska regulacija umetne inteligence postala predvsem administrativni okvir skladnosti ali učinkovito orodje za razvoj tehnologij, ki jim lahko ljudje in institucije upravičeno zaupajo.
***
Viri
- Evropski parlament in Svet EU. (2024). Uredba (EU) 2024/1689 o določitvi harmoniziranih pravil o umetni inteligenci – Akt o umetni inteligenci. Uradni list EU, 12. julij 2024.
- Evropski parlament in Svet EU. (2026). Uredba (EU) 2026/1744 o spremembi uredb glede poenostavitve izvajanja harmoniziranih pravil o umetni inteligenci – Digitalni omnibus za UI. Uradni list EU, 24. julij 2026.
- Evropska komisija. (2026). AI Act Explorer. Konsolidirano besedilo Akta o UI z vključitvijo sprememb iz Digitalnega omnibusa.
- Evropska komisija. (2026). Supporting the implementation of the AI Act with clear guidelines. Posodobljeno 31. julija 2026.
- Evropska komisija. (2026). Guidelines on the classification of high-risk AI systems. Osnutek smernic in praktični primeri klasifikacije.
- Evropska komisija. (2026). Guidelines on transparency obligations for providers and deployers of AI systems. 20. julij 2026.
- Evropska komisija. (2025). The General-Purpose AI Code of Practice. 10. julij 2025.
- Evropska komisija. (2026). Code of Practice on Transparency of AI-generated Content. Junij 2026.
- Evropska komisija. (2026). Commission opinion on the assessment of the Code of Practice on Transparency of AI-generated Content. 9. julij 2026.
- Evropska komisija. (2026). Standardisation of the AI Act. Pregled standardizacijskih dejavnosti.
- Evropska komisija. (2026). First harmonised standard supporting the AI Act published in the Official Journal. 19. oktober 2026.
- Evropska komisija. (2025). Explanatory Notice and Template for the Public Summary of Training Content for general-purpose AI models. 24. julij 2025.
- Evropska komisija. (2026). Timeline for the Implementation of the EU AI Act. Časovnica z upoštevanjem Digitalnega omnibusa.
- Državni zbor Republike Slovenije. (2025). Zakon o izvajanju uredbe (EU) o določitvi harmoniziranih pravil o umetni inteligenci (ZIUDHPUI). Uradni list RS, št. 85/2025.
Pregled odraža pravno ureditev in stanje javno dostopnih izvedbenih dokumentov na dan 25. oktobra 2026. Ker se številni instrumenti še pripravljajo, se lahko njihov status in vsebina spreminjata.