Strategija za prevlado ali kriza vrednot?
Včeraj, 23. julija 2025, je ameriška administracija predstavila doslej najbolj celovit nacionalni načrt za umetno inteligenco – America’s AI Action Plan (AP). Gre za dokument, ki v dobrih 100 točkah vsebinsko zaznavno presega okvire tehnološke politike. Zajema gospodarsko strategijo, nacionalno varnost, infrastrukturni napredek ter - v presenetljivo neposredni obliki - ideološko preoblikovanje upravljanja umetne inteligence (UI). V tem smislu Akcijskega načrta ni mogoče videti zgolj kot smernic za politiko razvoja UI - predstavlja celostno vizijo industrijskega preporoda, prenove infrastrukture, redefinicije varnostne doktrine in hkrati prelom s temeljno regulativno filozofijo, kot jo v Evropi uteleša Akt o umetni inteligenci.
Osnovni cilj dokumenta, ki ga spremlja slogan »Winning the Race«, je ohraniti globalno tehnološko premoč ZDA v geopolitičnem spopadu za nadzor nad prihodnostjo UI.
Trumpova administracija pri tem jasno zavrača pristop previdnega regulativnega nadzora. V uvodnem nagovoru dokument poudarja, da je UI preveč pomembna, da bi jo že na začetku zadušili z birokratskimi omejitvami. Zveznim agencijam je zato naloženo, da identificirajo in odstranijo vse obstoječe upravne ovire, ki bi lahko ovirale inovacije ali razvoj modelov.
Načrt treh stebrov
Načrt temelji na treh strateških stebrih: inovacijah, infrastrukturi in mednarodni moči.
Prvi steber predvideva odpravo ukrepov prejšnje administracije, poenostavitev pravil za raziskovalce, podporo odprtokodnim modelom in povečanje javnega financiranja UI raziskav. V tem delu pravzaprav ne odstopa bistveno od uveljavljenih principov - poleg odprave birokratskih ovir (»Remove red tape and onerous regulation«), odprtokodnosti, izgradnje baz podatkov in interoperabilnosti predvideva tudi obsežen razvoj kadrovskih politik, ki bodo prilagojene izzivom trga dela v dobi umetne inteligence - kar pravzaprav sodi v standarden nabor UI strategij, strateških načrtov in akcijskih planov.
A tu AP naredi hipen ideološki preskok - naštetemu sledi zahteva po odpravi »omenjanja raznolikosti, enakosti in vključenosti« ter celo »podnebnih sprememb«. Tej ideološki klavzuli sledi še politična: eksplicitno omenjanje Ljudske republike Kitajske v povezavi z zahtevo, da se »izvaja raziskave in po potrebi objavlja ocene modelov mejnih območij [...] glede skladnosti s stališči in cenzuro Kitajske komunistične partije« (prim. Ibid., str. 4).
Preskoku sledi povratek v ustaljene strateške tirnice s poudarkom na ponovni industrializaciji - z jasno povezavo med razvojem UI ter proizvodnjo robotike in drugih naprednih tehnologij (prim. str. 7).
Drugi steber je infrastrukturni. AP v tem delu uvodoma ugotavlja, da je UI »prva digitalna storitev, ki zahteva energetske zmogljivosti večje od vsega, kar imamo danes«; v tem duhu nadaljevanje naslavlja potrebo po radikalni širitvi digitalne in energetske infrastrukture. Poseben poudarek je na domači proizvodnji čipov in vzpostavitvi visoko varovanih podatkovnih centrov za vojaško in obveščevalno rabo; AP vključuje tudi posebno določilo, da gre vojski prednostni dostop do infrastrukture v času izrednih razmer, kar jasno nakazuje na težo, ki jo ZDA pripisujejo UI kot strateškemu, ne le tehnološkemu resursu.
Zvezna vlada želi poenostaviti postopke za pridobitev dovoljenj za gradnjo podatkovnih centrov, proizvodnih obratov za polprevodnike ter širitev elektroenergetskega omrežja, vse v imenu tehnološkega pospeška. Kritiki, zlasti iz okoljevarstvenih vrst, opozarjajo na nevarnosti tovrstnega deregulacijskega pristopa in pomanjkanje presoje vplivov na okolje. Dokument, denimo, poimensko naslavlja Zakon o čisti vodi (Clean Water Act) in predvideva preučitev možnosti izdaje splošnega dovoljenja za gradnjo podatkovnih centrov, ki ne bi zahtevala predhodnega obvestila o gradnji. To bi v praksi seveda pomenilo, da javnost o načrtovani gradnji ne bi bila obveščena, kar lahko, kot opozarjajo okoljevarstveniki, znatno zmanjšanje transparentnosti pri umeščanju energetske infrastrukture v prostor.
Tretji steber se nanaša na mednarodno projiciranje moči. Na mednarodnem prizorišču ZDA nameravajo okrepiti izvoz celotnega tehnološkega sklopa (strojna oprema, modeli, programska oprema in standardi) »zavezniškim državam«; cilj je preprečiti tehnološko odvisnost partnerjev od kitajskih ali drugih avtoritarnih ponudnikov. Načrt predvideva strožje izvozne kontrole, nadzor nad uporabo naprednih UI modelov v tujini ter uporabo trgovinskih ukrepov proti zaveznikom, ki bi obšli ameriške omejitve.
Za dokument akcijske narave je zaznavno nenavadna zlasti terminologija – AP dosledno uporablja izraze z vojaško konotacijo, kot so »zavezniki«, »ameriško zavezništvo za umetno inteligenco« in »tuji nasprotniki«.
Načrt poudarja pomen uveljavljanja ameriških standardov tudi brez sklicevanja na multilateralne pogodbe, kar predstavlja izrazit premik k t. i. »plurilateralnemu tehnološkemu bloku« (»plurilateralna zavezništva moči«, AP., str. 22). »Ta načrt bi moral zagotoviti, da ameriški zavezniki nasprotnikom ne bodo dobavljali tehnologij, nad katerimi ZDA želijo uvesti nadzor nad izvozom.« (Ibid. )
Kot kaže, so prav standardi skriti adut APja: CAISI – Center za standarde in inovacije na področju umetne inteligence (Center for AI Standards and Innovation), ki deluje v okviru ameriškega Ministrstva za trgovino (Department of Commerce) - postaja osrednja institucionalna platforma za usklajevanje zveznih politik na področju vrednotenja zmogljivosti naprednih UI modelov, zlasti tistih, ki imajo lahko vpliv na nacionalno varnost. Njegova vloga vključuje redno testiranje tujih modelov (denimo kitajskih), sodelovanje pri raziskavah in oceno robustnosti modelov v partnerstvu z NSF in DARPA, pa tudi organizacijo koordinacijskih srečanj med zveznimi agencijami. Poleg tega CAISI pomaga pri oblikovanju protokolov za odzivanje na incidente, povezane z ranljivostmi UI, v sodelovanju z organi za kibernetsko varnost.
V dokumentu je razvidna jasna ambicija, da CAISI postane referenčna točka za tehnične, varnostne in standardizacijske pristope znotraj ameriške vlade – in s tem temeljna inštitucija za prihodnje globalne tehnološke norme.
Ideološki prelom in notranja protislovja
Uradna spletna stran Bele hiše je v najavi novega AP citirala Marca Rubia, državnega sekretarja Združenih držav Amerike in začasnega svetovalca za nacionalno varnost, češ da je zmagati v tekmi za umetno inteligenco brezpogojna nuja (»Winning the AI Race is non-negotiable«).
Vseeno so odzivi na načrt precej deljeni. Predstavniki tehnološke industrije in podjetniških lobijev razumljivo pozdravljajo odpravo regulacij in podporo industrijski proizvodnji ter izvozno usmerjenim politikam, medtem ko okoljevarstvene organizacije opozarjajo na radikalno deregulatorno držo ter marginalizacijo ciljev podnebne politike; tudi strokovnjaki za etiko umetne inteligence izražajo skrb zaradi normativnega redefiniranja zaupanja v UI sisteme, ki temelji na politično opredeljenih kriterijih »objektivnosti«. Nekateri opozarjajo tudi na protislovja. Tako Clara Hawkins izpostavlja, da načrt vztraja na transparentnosti, a obenem izvzema vse omembe napačnih informacij, da so varuhi okolja označeni kot »pretirano zadržani«, vendar se zvezna okoljska dovoljenja zdaj izdajajo brez predhodne presoje vplivov ipd.
Geopolitične posledice in evropski odziv
V širšem kontekstu predstavlja AP predvsem jasen razhod med ameriškim in evropskim pristopom k razvoju UI; nobena evropska država - niti na ravni posamezne članice niti v okviru EU - ni oblikovala tako integrirane, agresivne in eksplicitno ideološko usmerjene UI strategije. Medtem ko EU vztraja pri nadzoru nad visokotveganimi sistemi UI in vključevanju temeljnih človekovih pravic v razvojne prakse, ZDA svojo konkurenčnost stavijo na hitro gradnjo, odprto arhitekturo in poudarjeno državotvornost v inovacijskem ciklu.
AP predstavlja temeljni premik v ameriškem pristopu k upravljanju UI – od regulacije k liberalizaciji, od previdnosti k pospeševanju, in od etičnega okvira k strateški projekciji moči. Umetna inteligenca se v tem okviru ne obravnava le kot orodje napredka, temveč kot osrednji vzvod za utrjevanje tehnološke, gospodarske in geopolitične nadvlade Združenih držav. Vse to bo imelo pomembne posledice tudi za evropske akterje - regulatorje, ponudnike storitev in izobraževalne ustanove -, ki bodo morali oceniti, kako združiti regulativno odgovornost z globalno konkurenčnostjo.